“Že dolgo nisem tako na mah prebrala knjige, kot pravkar natisnjen priročnik za starše, Od rojstva brez plenic Ane Božič.
Čeprav sem o konceptu brez plenic brala že, ko sem še imela dojenčico, sem šele zdaj dojela bistvo.
Ko sem novopečena, presrečna, a popolnoma izčrpana mamica, pred natančno šestimi leti prišla iz porodnišnice, je imela moja hčerka rdečo ritko.
V porodnišnici so bili zelo zadovoljni, da je ves čas kakala, a jaz se, kljub skrbni negi, ekološkim pleničkam in nenehnemu joku s krčki za povrhu rdeče ritke, še dolgo nisem mogla znebiti.
To mi je uspelo šele, ko sva začeli uporabljati pralne pleničke.
Po branju knjige Ane Božič se zavedam, da bi bilo lahko zelo drugače.
Ko je njen komaj rojeni sin začel jokati zaradi krčkov, mu je v trenutku njegove največje nemirnosti samodejno odvila pleničko in hvaležno se je pokakal.
Blato je izločal vedno le takrat, ko ga je odvila (dokler nista usvojila koncepta brez plenic), krčki so takoj po izločanju, kakršno mu je ustrezalo, pojenjali, otrok pa je bil spet zadovoljen in srečen dojenček.
Morda nama s hčerko ne bi takole uspelo.
Morda ne bi takole kakala in bi jo še naprej vrtinčili krčki. A žal mi je, da nisem vedela. Da nisem poskusila in nama dala priložnosti.
Morda bi bilo tudi danes vse drugače in bi jo znala bolje brati. Ali pa ne. To je uganka, katere rešitve ne poznam.
Sem pa prepričana, da je koncept brez plenic ena od najboljših stvari, ki jih lahko podariš svojemu otroku.
Ker ga preprosto moraš zelo veliko opazovati in postaneš pozoren na vsako spremembo razpoloženja in počutja. Prepričana sem, da takoj ugotoviš, ali se z otrokom začne dogajati kaj nenavadnega (v zdravstvenem smislu), in takoj ukrepaš ter tako marsikdaj preprečiš, da bi se majhen prehlad razplamtel v bolezen.
Obenem potrebuješ za koncept brez plenic ogromno potrpljenja, notranjega zavedanja in miru ter posledično lažje in v popolni, resnično brezpogojni ljubezni sprejemaš svojega otroka.
Ter Vama tlakuješ pot, ki bo obema skozi leta odraščanja lažja, čeprav je na prvi pogled morda videti koncept brez plenic težji od navade, ki nas je oddaljila od narave – zavitih ritk, po navadi v “plastiko”, ker nam je tako udobneje.
Pa je res udobno, če dojenček joka in če ima malo bitje, ki ga neskončno ljubimo, grozne izpuščaje po ritki in spolovilu?
PLENICE – NAVADA IN RAZVADA
Je mama v času potrošništva res utišala vse notranje glasove, prekinila tok svoje intuicije in hkrati preslišala tudi glas malega bitja, ki ji pomeni največ na svetu?”
“Res je žalostno, da nas je potrošniški pritisk v tem primeru povozil in smo sposobnost naravnega delovanja pri novorojenčku in otroku popolnoma prezrli,” meni Ana Božič in dodaja:
“Najhuje pa je, da nas otrok z zelo jasnimi signali prosi, naj ga uslišimo, vendar jih velikokrat “utišamo” z novodobnimi mašili, kot so dude, stekleničke… ali zamenjujemo s krči, govorom o nenehnih trmah, agresijah, nepojasnjenih vedenjih. Plenica ni nič drugega kot lagodna navada.
Vedeti moramo, da ima vsak človek ob rojstvu sposobnost uravnavanja svojega izločanja.
Toda ker signali, ki jih otroci nenehno oddajajo v okolico, niso upoštevani, so otroci prisiljeni lulati v plenico kjer koli in kadar koli, saj druge možnosti nimajo.”
IN KAKŠNE ZNAKE OTROCI PO NAVADI ODDAJAJO, PREDEN IZLOČAJO?
Ana Božič pravi, da otroci nikoli ne lulajo med spanjem. Ponoči so znaki naslednji:
- ko se otrok začne premetavati, prebujati, brcati z nogami ali jokati
Ko je avtorica knjige te znake prepoznala, pri prvem sinu, in ga ob njih nesla lulat, so se njihove neprespane noči spremenile v mirne in prespane. Podnevi je znake prepoznala v obliki:
- “Nemirnosti, joka, nerazložljivega joka, otrokovih globokih pogledov, dviganja rok, držanja za plenico, nemirnega cepetanja na mestu, pa tudi trenutkov, ko mi je otrok nenadno priletel v objem.”
RITEM IN ZNAKI ZA IZLOČANJE BLATA
so podobni kot pri odraslem:
- Otrok postane nemiren, začne se napenjati, skrije se v intimen prostor, hoče biti sam, ima vetrove.
KDAJ ZAČETI?
Začnemo lahko takoj pri novorojenčku oziroma takrat, ko smo mi pripravljeni na to, najlažje pa bo, če začnemo nekje do četrtega ali petega meseca. Vendar lahko koncept začnemo kadar koli.
Ko se ga bomo privadili mi, bomo o njem lahko poučili tudi druge ljudi, ki čuvajo našega otroka.
KAKO DOJENČKA “DATI NA STRANIŠČE”?
Ko prepoznamo znake (ti bodo postopoma vse izrazitejši, ker se bodo vmesna izločanja, zaradi pravilnega položaja zmanjšala), otroka nesemo v kopalnico, vmes ga lahko že (mirno!)slačimo, nato pa ga damo v položaj za izločanje (mame največkrat uporabljajo položaj “lunice”) nad umivalnik, stranišče, kahljico, zunaj pa nad travo, ob cesto,…
Dojenček bo hitro izločil, če ga res tišči, le mirni moramo biti, pri lulanju mu lahko obenem pravimo: lu-lu-lu, pojemo, ali odpremo vodo v lijak.
Ana Božič pravi, da za privajanje na koncept brez plenic ne potrebujemo veliko časa: dojenčka in njegove navade, izraze, znake glede izločanja skrbno opazujemo en dan, takoj za tem, pa mu začnemo ponujati prostor za izločanje.
“ Naučiti se moramo, kdaj je pravi čas, in dobiti občutek, še preden se zgodi, “ pravi Ana Božič, ki dodaja:
“Začela sem z razmikom petnajstih minut, nato dvajsetih, pol ure… in ves čas zaupala svojemu občutku.
Čas se je sam od sebe podaljševal. Enostavno sem otrokoma plenico ob pravem času odvila, izvedla koncept in bila pozorna, da je bila plenica v večini primerov suha.”
Ana Božič pravi, da otrok, ko osvoji koncept, lula le takrat, kadar mu ponudimo prostor. “
Dojame namreč, da ob vedno istem položaju in prijemu sprosti sfinktre oziroma mišice in svojo potrebo opravi.”
POLOŽAJ “LUNICE”
Največ staršev se pri položaju za izločanje odloča za “lunico”, ker je najpreprostejši, otroci ob njem občutijo oporo in toplino mame (ter obenem občutek varnosti) in je primeren tudi za novorojenčke.
Pri tem položaju otroka v naročju držimo tako, da je s hrbtom naslonjen na naš trebuh in prsi.
Z dlanmi objamemo njegova stegna in mu hkrati pokrčimo nogice.
“Otrok se bo tako sprostil, njegova ritka pa bo imela prosto pot izločanja,” pravi Ana Božič.
KAJ PA, ČE NAM PRIMANJKUJE ČASA?
Morda imate doma majhne otroke in vam za popolno posvečanje dojenčku preprosto zmanjkuje časa.
Poskusite takrat, ko lahko dojenčku posvetite več pozornosti:
“ Za vzpostavitev komunikacije o izločanju potrebujemo le krajši čas, ko se lahko vsakodnevno posvetimo dojenčku in ga bolje opazujemo.
Tudi, če je večino dneva otrok zavit v plenice, ker se mu ne uspemo dovolj posvetiti zaradi skrbi za druge otroke in obveznosti, se komunikacija o izločanju ne pretrga.
Na otrokove znake se lahko odzovemo tudi, ko je otrok v plenicah, ga počasi razvijemo in nesemo nad njegovo mesto, kjer izloča, nato pa ga spet zavijemo v plenice.
Pomembno je le, da se vsakodnevno odzivamo na njegovo potrebo po izločanju, da ne prekinemo kontinuitete z daljšimi časovnimi obdobji. Kolikokrat in kdaj, pa ne igra nobene vloge.
Pomembno je, da so tako starši kot otroci čim bolj sproščeni.”
Objavljeno v Reviji Lepa in zdrava
September 2016
Avtorica članka: novinarka Petra Arula
Sem Ana Božič Biseri Sreče, avtorica Priročnik za starše, Od rojstva brez plenic. Mamica dveh otrok, ki sta živela življenje brez plenic. Si želiš, tudi ti odkriti to mogočnost?
Klik na slikico in postani tudi ti ena izmed tisočih mamic, ki so skupaj z mano potrdile to mogočnost. Otroci Vam bodo hvaležni za to. (Ne spreglej akcije: Če poletje BREZ POŠTNINE, – 20% off do 15. avgusta )
obišči delavnice po Sloveniji – online delavnice – svetovanja
Klik – klik na slikico ——>
