Ana pozdravljeni…
Prejšnji teden sem obiskala vašo delavnico v Trebnjem, danes pa vam pišem.
Že takoj po delavnici sem si rekla, da vam moram napisati sporočilo.
Delavnica je bila fantastična! Več kot presegla je moja pričakovanja.
Domov sem se vrnila tako dobre volje!
Opazila sem s kakšno energijo in ljubeznijo govorite in menim, da ste nas vse mamice tudi zelo uspešno nagovorili – k temu je pripomogel tudi umirjen nežen zaključek delavnice, ko so se mi v kotičkih oči že nabirale solzice…
Rezervacija mesta na delavnici sezona 2019: Odvajanje od plenic 2019
Opis
Vzgojiteljica Maja
“Za nami je še eno čudovito predavanje Otroštvo brez plenic.
Hvala, Ana Božič, za vso predano energijo, znanje, spodbude.
Čeprav sem predavanje poslušala že drugič, sem z isto vnemo kot prvič srkala vsako izrečeno besedo.
Bilo je povedanega veliko, veliko novih idej, zamisli se je porajalo.
Upam, da se kmalu zopet srečamo in da nas bo takrat že čakalo nadaljevanje prve knjige .…
Vsem, ki ste predavanje zamudili, svetujem, da jo spremljate, saj bomo sproti objavljali nove dogodke.
Za tiste, ki se niste opogumili, ker vsebine še ne poznate, pa naj povem, da se Ana vedno prilagodi skupini mamic, ki pride na predavanje in vsakemu posebej svetuje, kako naj se loti težave, na katero je naletel.
Za odvajanje otroka od plenic ni nikoli prepozno, začeti moramo zdaj, ko se odločimo, otrok je vedno pripravljen.
Kar pa mi je najbolj všeč je to, da Ana vedno poudarja naj bo odvajanje nekaj, kar delamo z ljubeznijo, s povezanostjo z otrokom in nikoli s silo, prisilo, našo preveliko željo, ker se otrok takrat upre, zapre…”
Draga Ana…
Jaz sem pripravljena, otrok tudi…
To odločitev je v bistvu najtežje doseči …
Pa mi je tako žal, da nisem bila že prej, ko sedaj res vidim, da je otrok že bil pripravljen.
Se mi pa zdi, da prej kot začneš, lažje je.
Tudi ta osebni stik mi je zelo všeč.
Jaz sem ga delala spontano, niti se ga nisem zavedala…
Sva pa z našim škratkom res povezana in takoj vem, kaj ga “muči”, kje tiči vzrok za njegovo spremenjeno obnašanje.”
Pozdravljana Ana,
Sem se vedno pod vtisom vcerajsnjega predavanja. Super je bilo! Domov sem prisla cisto navdusena in s polno mero pozitivne energije. Dobila sem zagon, ki sem ga potrebovala, da mojemu soncku pomagam pri odvajanju od plenick. V bistvu se mi je to odvajanje kar malce odrivalo, ampak sedaj sem odlocena, da to lepo postopoma osvojiva.
Ze kar nekaj mesecev sva obstala v neki fazi brez napredka, ampak sedaj sem odlocena, da greva korak naprej… Seveda sva danes ze poskusila, s pomocjo vasih nasvetov. Ob prvem jutranjem prebujanju ob pol 5 sem ga takoj odnesla na stranisce… poskusila sva kar direkt s skoljko, vendar seveda ni slo… bilo je vse skupaj prehitro zanj.
Takoj sem dvignila se mojega pokonci in ga poslala po kahlico (medtem sem ga zibala v mojem objemu, da se ne bi cisto prebudil). Ko sem ga posedla na kahlico in mu sepetala “lulululu” (kar je najina praksa ze nekaj casa) se je lepo polulal… bilo je zelo veliko, ker ponoci ni nic lulal saj je imel suho plenicko, ko sem mu jo odvila.
No… prvi korak je bil uspesen. Sicer malce ponesreceno vse skupaj, ker se je mali cist prebudil. Ampak za prvic sem zadovoljna. Je sel pa pac pocivat ze sedaj, malo pred obicajnim pocitkom, glede na zgodnje ustajanje.
Kar me je se bolj navdusilo je to, da nama je po zajtrku uspelo, da se je celo pokakal v kahljico. Neverjetno… mami je bila presrecna, mali je bil pa cisto prestrasen (mislim, da se je ustrasil, da je naredil narobe). Seveda sem mu jasno pokazala, da to ni narobe in ga glasno pohvalila. To mi je dalo tak zagon za naprej in vem da nama bo (upam) kmalu uspelo.
No… da zakljucim… ce nama bo tako uspevalo se naprej kot danes zjutraj bova hitro osvojila vse skupaj. Je pa res, tako kot ste rekla, da moramo biti dosledni in predvsem poslusati oz opazovati otroka. Pa tudi to se povsem strinjam z vami, da se moramo najprej starsi odlociti za ta proces in se pripraviti.
Vem sama pri sebi, da sem bila kar malce pozna z vsem skupaj, ker se mi po pravici povedano ni dalo se ukvarjati s tem. Vsekakor bom pri naslednjem otrocku, ki ga pricakujemo ravnala cisto drugace… upostevala bom vase nasvete in prakticirala vase metode. Upam da nam uspe cim prej.
Se enkrat najlepsa hvala za vase nasvete iz lastnih izkusenj, vzpodbudne besede in poz. energijo, ki ste nam jo dala vceraj. Ce bom imela pa kako vprasanje oz bom rabila kak nasvet vas pa kontaktiram
Lep dan vam zelim…
Ana, zdravo.
Hvala za včerajšnjo delavnico. Potrdila si marsikatero mojo domnevo,
pri svojih otrocih si opazila, kar sem tudi jaz opažala (opažam), pri svojem sinu, le da se potem v to nisem uspela poglabljati.
Povsem novo odkritje pa mi je položaj lunica.
Če bi to znanje imela pred 2,5 leti bi bilo pri nas še manj umazanih ritk :).
Naš mali je že od rojstva kakal vsakič, ko smo ga odvili in to tako, da je odneslo po celi kopalnici.
Vse, kar bi bilo potrebno storiti, je, da bi ga dala nad lijak v položaj lunice.
Kako preprosto in domiselno.
Vedela sem, da bi morala nekaj storiti, pa nisem znala kako.
Super, da si se uspela poglobiti in da lahko sedaj svoje znanje podajaš naprej,
da bo čim več zadovoljnih otrok.”
Ana…
“Delavnica mi je bila všeč predvsem iz vidika, ker govorite skozi svojo izkušnjo.
Ni teorije in težkih terminov, ampak preprosto vaša izkušnja.
Priznam, zdela se mi je zelo pogumna, inovativna ideja od rojstva brez plenic.
Še po sami delavnici nisem bila prepričana, če in kako se bom sama tega lotila.
Moj sin je star 17 mesecev in je po vaših besedah pripravljen na čas brez plenic.
Pripravljena moram biti le še sama. Rekla sem si, da se bom brezpleničarstva lotila poleti.
Ampak nisem zdržala in sem današnje umirjeno popoldne izkoristila za premik naprej.
Mamica Kaja
“Z brezplenicarstvom sem se prvic srecala takoj po rojstvu prvorojenke Amelie, ko mi je patronazna sestra omenila eno mamico, ki ne uporablja plenic.
Njena zgodba me je res presenetila,
saj nikoli prej nisem slisala, da je kaj takega sploh mogoce.
Pri Amelii nisem nato niti pomislila, da bi se sama lotila taksnega izziva.
V bistvu sem bila ze tako zelo ponosna nase, saj sem za uporabo izbrala pralne plenice in ze to se mi je zdel velik korak.
Nato sem v gozdnem vrtcu, kamor sem obcasno peljala Amelio, spoznala kar nekaj starsev, ki so imeli otroke brez plenic.
Klepet z njimi mi je dal potreben zagon, da sem se tudi sama odlocila, da bom pri naslednjemu otrocku,
omenjeno metodo zagotovo poskusila.
Ko sem zanosila, sem kar hitro prebrala prirocnik Ane Bozič – Od rojstva brez plenic.
Nato sem v sklopu festivala Dojiva se, tudi v zivo slisala njeno predavanje, kjer sem si odgovorila se na par zadnjih prakticnih vprasanj.
Ob rojstvu Evite tako ni bilo vec dvomov, vedela sem, da bom poskusila svojo punco dajati cimveckrat na kahlico.
Zdi se mi, da sva ze takoj osvojili kakanje do te mere, da je le v izjemnih situacijah kakala v plenicko.
Z lulanjem je bila malo tezje, novorojencki lulajo res velikokrat, sama pa sem imela doma zraven se Amelio, moza pa v tujini, pa velikokrat smo bili na poti, tako da je bilo z lulanjem “fifty – fifty”. 
?
Eno mini kahlico sem imela vedno s seboj v avtu, tako da smo kakanje zagotovo opravili izven, lulanje pa je bilo res stvar srece.
Nisem se prevec obremenjevala in sem hcerko marsikdaj nesla na wc tudi v restavraciji, zdravstvenem domu, tudi na potovanju je sla lulat za drevo na plazi itd.
Kahlica je bila seveda obvezna tudi v hotelski sobi.
Iz tega potovanja imam eno smesno zgodbo, ko je Evita na enem letu napolnila 4 plenice za enkratno uporabo zapored, ker revcka ni bila navajena kakati v plenicke, meni pa je tudi sele po cetrti plenicki kapnlo, da bi jo lahko dala v polozaj lunice nad wc, da opravi do konca.
V plenicko je namrec kakala po malo, jaz sem pa vsakic mislila, okej, zdaj je pa res ze konec.
No, po tem, ko je sla se na dejanski wc, je pa res bilo. ?
Da ne omenim, kako “spretna” sem bila, ko je bilo treba cistiti umazano rito.
Kot da nisem prej sploh imela enega otroka v plenicah.
Nepredstavljivo je, kako bolj elegantno je imeti otrocka, ki skoraj ne izloca v plenice.
Zdaj je poletje, ona ima 9 mesecev in pralne plenicke ima vedno na riti, ze zaradi plazenja in higiene.
Doma vecinoma hodi na kahlico, nesrece se dogajajo, ampak meni se ze to, kako dobro nam gre, zdi fenomen.
Zdaj se zgodi ze tudi, da je celo noc suha in celo noc prespi, jaz pa se bolj. ? Ne dvomim pa, da bova v par mesecih ze 100% brez plenic. "
?
Eno mini kahlico sem imela vedno s seboj v avtu, tako da smo kakanje zagotovo opravili izven, lulanje pa je bilo res stvar srece.
Nisem se prevec obremenjevala in sem hcerko marsikdaj nesla na wc tudi v restavraciji, zdravstvenem domu, tudi na potovanju je sla lulat za drevo na plazi itd.
Kahlica je bila seveda obvezna tudi v hotelski sobi.
Iz tega potovanja imam eno smesno zgodbo, ko je Evita na enem letu napolnila 4 plenice za enkratno uporabo zapored, ker revcka ni bila navajena kakati v plenicke, meni pa je tudi sele po cetrti plenicki kapnlo, da bi jo lahko dala v polozaj lunice nad wc, da opravi do konca.
V plenicko je namrec kakala po malo, jaz sem pa vsakic mislila, okej, zdaj je pa res ze konec.
No, po tem, ko je sla se na dejanski wc, je pa res bilo. ?
Da ne omenim, kako “spretna” sem bila, ko je bilo treba cistiti umazano rito.
Kot da nisem prej sploh imela enega otroka v plenicah.
Nepredstavljivo je, kako bolj elegantno je imeti otrocka, ki skoraj ne izloca v plenice.
Zdaj je poletje, ona ima 9 mesecev in pralne plenicke ima vedno na riti, ze zaradi plazenja in higiene.
Doma vecinoma hodi na kahlico, nesrece se dogajajo, ampak meni se ze to, kako dobro nam gre, zdi fenomen.
Zdaj se zgodi ze tudi, da je celo noc suha in celo noc prespi, jaz pa se bolj. ? Ne dvomim pa, da bova v par mesecih ze 100% brez plenic. "
“Draga Ana!
Na kratko bi rada zapisala tole:
Ko sem še v času nosečnosti razmišljala o tem, kaj in kako med
nosečnostjo, pri porodu in seveda po porodu, še nisem vedela, kako nepredviljivo se
zadeve navadno iztečejo. Kar nekaj pogovorov in brskanja sem namenila tudi
raziskovanju plenic, ki jih bom “oblekla” svojemu fantku.
Čeprav sem vedela, da Pampersk ne bom kupila, pa sem se kar nekaj časa vrtela okoli
pralnih plenic, 100% razgradljivih plenic, plenic brez klora, brez tega, s
tem, itd… nič me ni zares prepričalo.
Par dni po porodu sem svojo
izbrano porodno babico spontano vprašala, kaj za ene plenice je ona uporabljala
pri svojih 3 otrocih in razvila se je zanimiva debata v kateri sem drugič v
življenju slišala za mame in očete, ki svojih otrok ne “oblačijo” v
plenice.
Koncept brezpleničarstva, ki mi je bil takrat seveda popolnoma
neznan, me je vibracijsko pritegnil in v samo nekaj tednih sem na
internetu “naletela” na vaš priročnik Od rojstva brez plenic.
Knjigo sem si izposodila in jo še tisto popoldne prebrala.
Med prebiranjem so v meni vrela močna čustva, nekje v moji zavesti pa se je vame naselilo upanje, da
bom kaj takega lahko omogočila svojemu sinu. Teorija je ena plat medalje,
praksa pa druga, zato sem res vesela, da sem se konec marca udeležila tudi
delavnice v Celju.
Praktični nasveti v živo in odprt prostor za konkretna vprašanja sta mi vlila pogum in od takrat verjamem, da nam bo uspelo.
Nekje na tej točki pa se naša izkušnja brezpleničarstva tudi zares začne. Po
enem tednu opazovanja otroka brez plenice (čez dan doma), večrat polulanem
kavču ter večkratnem preoblačenju na 5 minut nama je prvič uspelo, da je moj sin
lulal v kahlico, ki sem jo za začetek (sin je danes star 5 mesecev, nad
umivalnikom ga držim v lunici) namestila v umivalnik.
Čeprav sem opazila, da je to storil spontano, sem presrečna dobila potrditev, da sva na pravi
poti. Podobno se je dogajalo tudi v naslednjem tednu in čez en teden je
ponovno lulal v kahlico, in potem v nedeljo, ponedeljek in vse dni do
danes.
Že nekaj dni nazaj sem prav tako začutila, da tudi on začenja
razumeti, kaj mu želim onomogočiti in od takrat je najina vez še močnejša.
In čeprav mu kdaj tudi čez dan in pa za spanje še vedno “oblečem” plenico,
pa se najinega napredka neizmerno veselim in že kujem načrte, kako bomo do
poletja resnično živeli brez plenic.Hvala za vse nasvete in odgovore hkrati pa hvala, da ste mi ob koncu
delavnice v Celju rekli, da čutite, da nama bo uspelo in da naj se vam
oglasim.
Iskreno vas spoštujem, ker svoje znanje in dragocene izkušnje
delite z vsemi, ki si tega želijo in ker ste pogumno sledili svojemu srcu.
To in nič več si želim tudi zase, verjeti vase in zaupati otroku ter mu s
tem omogočiti svobodo, ki jo užijejo le redki dojenčki in otroci na našem
koncu sveta.
Ana HVALA!
Lep pozdrav iz Maribora. “
Ana, lepo pozdravljeni.
Prejšnji teden sem obiskala vašo delavnico v Trebnjem, danes pa vam pišem.
Že takoj po delavnici sem si rekla, da vam moram napisati sporočilo.
Delavnica je bila fantastična! Več kot presegla je moja pričakovanja.
Domov sem se vrnila tako dobre volje!
Opazila sem s kakšno energijo in ljubeznijo govorite in menim, da ste nas vse mamice tudi zelo uspešno nagovorili – k temu je pripomogel tudi umirjen nežen zaključek delavnice, ko so se mi v kotičkih oči že nabirale solzice.
Materinstvo je res velik dar.
In je tudi raziskovanje in nenehno odkrivanje novega.
Kako že gre … v materinstvu so edina stalnica spremembe.
Res pa je, da se je za brezpleničarstvo potrebno odločiti. Res odločiti in potem pri tem vztrajati.
Jaz zaenkrat našo 9-mesečno deklico le še bolj pozorno spremljam in berem njene signale ob lulanju in kakanju.
Poskusila sem položaj lunice nad umivalnikom, pa nama obema nekako ni ustrezal (ima že skoraj 11 kg, hihi).
Res pa je, da ga nisem ponavljala …
Imam pa namen … gremo kmalu po kahlico!
Če ne prej … se brezpleničarstva zagotovo zares lotim čez poletje.
Hvala, da ste mi razširili obzorje in da ste obogatili tisti petkov večer.
Knjigo sem na mah prebrala še isti večer.
Prijetne vtise z delavnice pa sem zbirala še par dni.
Za vašo delavnico sem povedala že parim prijateljicam mamicam in jo toplo priporočila.
Le nadaljujte s svojim delom/poslanstvom!
Lep pozdrav, mamica Sončka.
