Odzivi bralcev

Prve misli bralcev, ki so priročnik za starše, Od rojstva brez plenic prebrali:

• Zeeelo lepa knjiga!
• Čudovito oblikovana,
• zelo berljiva,
• priročna,
• navdihujoča,
• poučna,
• revolucionarna,
• vsebinsko neverjetna,
• vredna razmisleka…
• Prav ta priročnik  bi morala imeti in prebrati vsaka mamica!

Pred dvema mesecema sem se natančno spoznala s pojmom brezpleničarstva

in čudovito mamico Ano Božič, avtorica uspešnice Od rojstva brez plenic.

Z velikim zanimanjem sem prisluhnila njeni izkušnji in poti, ki jo je vodila k spodbujanju, da bi bili otroci brez plenic. Pa tudi k spodbujanju boljšega stika z otrokom, razumevanja njegovih sporočil, zaupanja sebi in vere v umirjeno materinstvo.

Ravno takrat sem se tudi sama soočala z željo po čim prejšnjem odvajanju od plenic trinajst mesečne hčere. Izrečene Anine misli sem si zapomnila, navodila ponotranjila in začela … Bilo je tako, kot je pripovedovala Ana.

To, da sem vedela, kaj me čaka, me je navdalo z zaupanjem in umirjenostjo. Bil je proces, vendar zelo kratek.

Danes po teh dveh mesecih je moja hči popolnoma brez plenice, podnevi in ponoči. In včasih se prav sprašujem, zakaj jo je pravzaprav potrebovala?

Njeno gibanje je svobodnejše in kar je najbolj pomembno, ni ji potrebno biti v stiku z lastnimi izločki. Najina povezanost pa se je še poglobila. Hvala za spodbudo, Ana!

Avtorica zapisa: dr. Petja Kovačevič.

 

Si želite, da bi bil tudi vaš otrok brez plenic?

“Zakaj pa ne? Sem bla velik optimist, da bom sedaj v 2. to metodo lahko preizkusla….

Do sedaj se ni uspelo, z 2-mi je težko, sedaj uspešno odvajamo se ne 2 – letnika,4m pupica bo se malo počakala, bi pa rada poskusila….

Sem sedaj zelo uspešna pri fantku, ki bo avgusta dopolnil 2leti… V 14 dneh ima plenico le za ven (zunaj lula če je kje školjka – v travi se ne zeli) & za spat, sicer je že ves čas brez plenic….

Vsakič sam pove ko gre kakat ali lulat, poskusila sva že pri 9m a nam zaradi slabega vremena (poletja, ki ni bilo poletje) ni uspelo, potem pa je šel v vrtec in ves čas bolezni, tako da spet ni slo. Sedaj pa smo v 14 dneh povsem suhi. Zelo sem vesela.

Bogi dojenčki …. Se mi prav smilijo v teh plenicah, če zna mamica razumet kdaj otroka kakat in lulat, pac ne rabi bit v plenicah, ima cisto ritko in uživa v spodnjih hlačkah kot mi…

Ženske že dobro vemo kako je zoprno nosit vložke, predvsem poleti, dojenčki majo pa non stop to plastiko na sebi…. Noč in dan….to ni modna muha, to je “znati prisluhniti dojenčku…. Kdaj bi kakal ali lulal, če bi znal bi že povedal, tako pac pokaze z obrazom…

Meni je to super zadeva, ki še bolj poveže mamico in dojenčka, ni pa ravno enostavno za mamico…Se strinjam..Se moraš bolj potrudit, bolj opazovat dojenčka in znati prepoznavat njegovo potrebo po odvajanju.”

mamica Ines.

Prispevek vzgojiteljice

»Z brezpleničarstvom sem se prvič seznanila ob vstopu Aneja v vrtec. Sem oseba, ki prisluhne novim stvarem in rada sodeluje, če je le možno. Na začetku je trajalo, da naju je otrok sprejel in da svaprepoznali njegove odzive, kadar mora na stranišče.

Me je pa metoda zelo pritegnila, saj sem imela doma enako starega otroka in ravno takrat sem se tudi sama odločala, da bi ga počasi začela odvajati od plenic. Izkušnje z Anejem in njegovimi starši so mi prišle prav.

Naj povem, da smo brez plenic. Odkar delam v vrtcu, še nisem imela podobnega primera in opažam, da starši zelo malo vedo o brezpleničarstvu. Kar je škoda, saj je res dobra metoda, a zahteva čas in sodelovanje z otrokom, saj se moraš vanj res poglobiti in ga dobro poznati, da prepoznaš njegove signale za odvajanje.«

 

Lektorica priročnika

Knjigo Od rojstva brez plenic sem imela priložnost brati z dveh zornih kotov. Najprej z jezikovnega, kot lektorica, kar mi je bilo res v veselje – a ne samo zaradi nove in posebne tematike, ampak predvsem zato, ker sem že ob prvem srečanju z Ano začutila, kako srčna ženska je. In prav takšna je tudi njena knjiga.

Sočasno pa sem knjigo brala tudi kot mama in ženska, kljub temu da sta moja otroka plenice že prerasla in koncepta ne moremo več izvajati.

Dotaknilo se me je dejstvo, da v otrokovem najzgodnejšem obdobju »preslišimo« njegova hotenja – v dobronamernem prepričanju, da otrok sam še ne zna uravnavati izločanja in da so takšne ali drugačne plenice pač edina možnost.

Pa očitno niso. Knjigo prav zato iskreno priporočam vsem staršem, ki želijo svojemu dojenčku ali malčku prisluhniti in ga »osvoboditi«.

Doslej se je to zdelo nemogoče, Ana pa nam korak za korakom prikaže, da lahko otroka odvadimo plenic kadarkoli, celo takoj po rojstvu.

Knjiga ni samo priročnik, je preplet Anine materinske ljubezni in pripravljenosti prisluhniti svojemu otroku, ki ji je na subtilen način nekaj sporočal, neomajnosti, da sledi tej poti in svoje izkušnje deli z drugimi, ter poguma, da svet spreminja od znotraj navzven.

Upam, da bo brezpleničarstvo pri nas zaživelo čim prej … in korak v to smer je prav gotovo Anina knjiga in njeni dragoceni nasveti za starše.

Tudi sama sem neizmerno hvaležna, ker sem uspela tako globoko začutiti svojo hčerko, da vem, kdaj mi sporoča, da jo tišči tja nekam nad lijak;) Priročnik bom z veseljem prebrala, ker me zanimajo vase izkušnje na tem področju. Seveda ga bom pa z veseljem priporočala tudi naprej.

Nives Mahne Čehovin

Mamica enoletnega sončka:

“Že cel dan lulava po tleh. Ko mu dam dol plenico, pa v položaj lunice lulamo kot “nori”. Sicer pa knjige še nisem prebrala do konca. Jo bom še danes. Mislim, da bo moj sonček kmalu pokapiral..

 

Ga že dlje časa opazujem, kako mu gre plenica na živce. Pa dostikrat je jokal, ko se je zbudil. Danes ni, ker sem mu takoj odstranila plenico in je lulal naokoli. Vesela sem, da sem vas odkrila. Sicer škoda, ker ne prej…  Lahko noč in Hvala….”

Pozdravljeni, hvala za poslano knjigo, se že učimo :). Princip sem poskusila pri starejšem sinu (sedaj star tri leta) in z branjem vaše knjige znova ugotavljam, da sva bila na pravi poti, a je bila ta precej vijugasta.

Začela sva okrog devetega meseca. Komunikacija med nama je bila super, a se je zgubila nekje z mojim odhodom v službo oz. njegovim odhodom v varstvo k babicam, v vrtec, kjer ni bil vedno “slišan”. Tako se je vse precej zavleklo…

 

Sedaj imam doma 6 tedensko hči in bom poskusila preslišati izjave drugih v smislu “to se ne da”, “pri prvem otroku bi mogoče šlo, sedaj pa ti ne bo uspelo”…in poslušala le svojo hči.

Vaša zgodba je dober zgled, da se vse da, če se hoče. Tako da hvala še enkrat za odzivnost in za potrditev, da otroci povejo s svojimi gibi in oddajanjem zvokov veliko več kot se nam zdi in da jih lahko razumemo, le “slišati” jih moramo. Zdaj pa naprej brat, preden se štručka zbudi.

Lep pozdrav z Gorenjske.

Že dolgo nisem tako na mah prebrala knjige, kot pravkar natisnjen priročnik za starše Od rojstva brez plenic Ane Božič.

Čeprav sem o konceptu brez plenic brala že, ko sem imela še dojenčico, sem šele sedaj dojela bistvo.

Draga Ana, pozdravljena.

Danes mi je poštar prinesel naročeno knjigico OD ROJSTVA BREZ PLENIC, nekaj ur po tistem, ko sem prebrala vaš mail. Sprva sem knjigo samo prelistala, potem pa sem jo kar prebrala.

Knjiga je odličen priročnik za starše. Zunanji izgled je preprost in prikupen, vsebina pa je “revolucionarna”.

Z njo bi se morale seznaniti bodoče matere že v času nosečnosti zato, da bi bile pravočasno seznanjene z vašimi dobrimi izkušnjami in jih, po rojstvu otroka, tudi izvajale.

Rešilna bilka je pa tudi, ko se problemi porajajo in vprašanja odpirajo.

Knjigo sem naročila z namenom, da jo poklonim mamici, ki je rodila pred 14. dnevi 3. hčerkico. Priložila bom še 10 pralnih plenic, hlačke za pričvrstitev in kremo. Moja sinova, ki sta rojena v letu 1975 in 1978, sem povijala v 2 pralni plenici in gazo, kar sem pričvrstila z bombažnim pasom. Imela sem 60 plenic, 10 gazic, nekaj pasov, jih prala v pralnem stroju, stresla in vsako obesila z robovi ob strani, da so se posušile, nakar sem jih ročno zložila.

Presenečena sem, kako je moda “melni” plenic hitro osvojila Slovenijo. Zgrožena pa sem bila, ko mi je čistilka okolja povedala, kako izgleda umetna plenica, odvržena v naravo: napita z vodo tehta več kilogramov in smrdeča.

Zato se mi zdi vaš celostni napotek, glede odločitve in ravnanja pri navajanju otroka na naravno lulanje in kakanje, zelo dobrodošel.

Je prijazen do otroka in skupnega okolja, rezultati pa so v ponos sleherni zavedni mamici in očku. Moje iskrene čestitke, draga Ana! Na pravi poti ste, pogumno nadaljujte!

S prijaznimi pozdravi, Ivana.

 

Z največjim veseljem bom prebrala priročnik, ki ga je napisala moja sošolka.
Ani vesela sem zate, si moj navdih…

Želim ti se naprej uspešno poslovno pot!

Tako čudovita knjiga je in tako zelo mi je žal, da je ni bilo, ko sem bila jaz noseča ali vsaj, ko je bila moja deklica dojenček.

Morda bi bil marsikateri jok smeh, morda ne bi tako trpela zaradi krčkov in vsekakor bi bila jaz mamica, ki bi veliko bolj verjela vase.

 

Res ste naredili izjemno delo, izdali knjigo, ki še zdaleč ne govori le o plenicah (kot sem sama žal razumela koncept brez plenic pred branjem te knjige, čeprav so predavateljice vedno poudarjale, da gre za komunikacijo.

A jaz do vaše knjige tega nisem znala sprejeti, razumeti.)

Upam, da bo čim več mamic začutilo isto, da bo knjiga prevedena v druge jezike in da bo svet končno postal drugačen. Hvala vam še enkrat.

Draga Ana,

Ne morem se Ti dovolj zahvaliti za tole “odprtje oči” na vseh področjih življenja. .
Solze sreče sem prelivala ves čas branja priročnika.
To je, ko veš da vse to že veš, a se je potisnilo v pozabo. Zanemarilo. Ko spet spregledaš.
Hvala vesolju, da Te mi je pripeljalo “mimo”.

Tretja noč. Že druga je bila suha.
Tudi popoldne sva uspela.
7 dobrih mesecev imava; no, jaz 42 let ….
Moja prvorojenka pa 22 ….
Vnučka bom “navajala” brezplaničarstva februarja.

Z veseljem bi ostala v stiku s tabo in tvojo energijo.

Hvala, ker si. <3

Zdravo,

prav moram napisati sporočilo sem si rekla. Včeraj sem prejala knjigico, hvala.
Sem jo takoj prebrala in danes sva z mojo 1 mesec staro punčko že sprobali to metodo.
Naj povem, da sva bili od 8 zjutraj do 12 čisto brez nesreče. Vse sva naredili nad umivalnikom. Tudi kakca :). Sem res super zadovoljna, da sem lahko prebrala knjigico in jo z veseljem priporocam naprej.

 

Hvala se enkrat in vse lepo…

Sem vesela, da sem naletela na vaš priročnik, z veseljem ga bom prebrala in upam da nama z mojo punčko uspe.

 

Hej…knjigo danes prejela in prebrala…noro in čudovito razodetje…

Da smo ljudje lahko tako zanimiva bitja…Tehniko poznali že toliko let nazaj, a smo jo opustili in sprejeli plenice in zdaj se to ponovno učimo..

Svojih otrok še nimam ampak sem spoznala veliko izzivov z otroci, saj sem že tretjič teta in sem velikokrat nanje pazila ter opazovala njihove kretnje. Me je bilo vedno strah…Kaj če ne bom opazila pravočasno njihovih kretenj, da so lačni ali da jih kaj boli kot njihove mame in sem se bala prihodnosti ter tega, kako bom mama in kdaj bom pripravljena sprejeti tako odgovornost.

Pa vendar sem si želela spoznati vse o taki mogočni vlogi.

Od zdrave prehrane do vzgoje in sedaj me je zanimalo nadvse, kako je mogoče lulati in kakati v wc že od rojstva…Saj me je veliko ljudi prepričevalo, da to ni mogoče.

Po koncu te knjige sem uvidela, da si nekoč tudi jaz želim tako.

Pozdravljena Ana,

Sem Maja, nosečka v zadnjem mesecu, v res velikem pričakovanju bitja, ki veselo brca v mojem trebuščku.
Presenecena sem vaso knjigo odkrila in ker me je ze sam naslov pritegnil, sem si jo takoj kupila.
Povedati moram, da me je popolnoma navdušila, vaše izkusnje, delo in trud v ljubezni do vaših otrok.

 

In na koncu tak rezultat! Neverjetno! Nikoli nisem mislila, da je kaj takega mogoče, saj je plenica res nekaj normalnega, brez česar dojenček ni dojenček.
Obcudujem vas in želim si, da bi bila tudi sama dovolj pogumna in vztrajna, da bi se držala koncepta. Bomo videli, kako bo v praksi.
Veliko knjig sem že prebrala, saj sem si res vzela čas, ampak sem najbolj navdušena ravno nad vašo.

Obicajno mozu sama na glas preberem ven iz knjige, tisto kar se mi zdi da je pomembno da sliši. Tokrat sem mu rekla: “Za to knjigo si zelim, da bi jo tudi sam celo prebral.” In se je strinjal, tako da čez vikend jo dobi v sposojo :)) Ko sem mu govorila o posameznih poglavjih je imel namreč veliko vprašanj (dvomov), tako da mislim da bova imela še veliko debate na ta račun.

Najlepša hvala za delitev vaših spoznanj in koncepta tudi z ostalimi.
Lepo pozdravljeni, Maja

Imam 9 mesečnega fantka (poleg še dveh punc), ki pridno lula in kaka nad lijak, počasi prepoznavam njegove znake, občasno ima tudi suho pleničko….

Previjanje je prava borba saj on že ve da pleničke ni dobro imeti na sebi in mi na tleh zbeži izpod rok :).
Razmišljam tudi o uporabi pralnih pleničk, pri drugi hčerkici sem jih kombinirano uporabljala – pralne in za enkratno in se je z BISERI SREČE hitro odvadila pleničk, sicer s pomočjo kahlice.

 

Knjigo bi z veseljem rada prebrala. …
Z malim lulava in kakava nad lijakom pred ogledalom, vsak dan imam občutek da prepoznam več njegovih znakov…samo vedno mora imeti nekaj v rokah…tudi pri hranjenju…ne vem zakaj…kahlice pa ne prakticirava…
Menim da mi zaupa in ves srečen je ko opraviva…na sprehodu se mi je napenjal in sva pač v travico…
Cisto ste me navdušila s knjigo, sedaj jo imam…

Je že prebrana in gremo…Bit pogumni brez plenice, ker je mali res noče imet na sebi…Povijat se ne da, on že ve zakaj Želim vam lep dan kljub muhastemu vremenu – pa saj nismo odvisni od vremena, kajneda :)? Naj vam tele rožice in slikica zadovoljnega malčka polepšata ta dan.

Iz teorije v prakso – 1.del

Zares suha ritka je nekaj najlepšega, kar lahko podariš svojemu dojenčku .

Ana Božič – moja najboljša gurujka…
Dovolite mi, da opišem svojo izkušnjo z brezpleničarstvom, ker želim vsaki mamici in otročku,

da vsaj poskusi to pot.

Dojenček je bil še v trebuhu, ko smo že kovali plane, kako se bomo lotili starševstva.

Še preden sem zanosila, sem se v bistvu bala plenic in pokakanih ritk,

ker je bilo to vsaj meni predstavljeno kot nekaj najhujšega . Očetje na YouTube posnetkih si recimo med previjanjem dajo kljukico na nos,

dojenčki pokakani do vratu in podobno. Zato sem se večkrat pošalila, da si bo naš otrok sam zamenjal plenico.
V nosecnosti sem slišala več različnih zgodb. Eni otroci so imeli plenice do 4.leta,

spet drugi so bili suhi od enega leta dalje. Med njimi sem bila tudi sama in to na račun pralnih plenic.

Seveda nam otrokom takrat ni ustrezalo biti moker, zato smo bili nekako prisiljeni v izločanje izven plenic čimprej.
Današnja ponudba plenic in način življenja pa sta vse skupaj na videz poenostavila,

a na račun tega se veliko staršev kasneje bori z odvajanjem od plenic….
Odločitev je padla! Imeli bomo pralne plenice, da otroka ne poneumimo in da prispevamo vsaj majhen delež k ohranjanju narave.
Ideja o kupih polulanih ter pokakanih plenic in biti suženj pralnega stroja mi niti približno ni bila všeč.

Vendarle je bila boljša kot otroka zavijati v plastiko in strupe, ki jih vsebujejo plenice za 1x-no uporabo.
Bolje je eno leto stisniti in biti suženj pralnega stroja,

kot 3 ali več let otroka povijati v plastiko.
Po naključju sem na fb-ju zasledila, da obstaja brezpleničarstvo od rojstva!

Oči so se mi zaiskrile, pri srcu je postalo toplo in brez pomisleka sem kupila knjigo Ane Božič,

ki sem jo v enem dnevu požrla. Z največjim navdušenjem sem novico podelila s partnerjem in z bližnjimi.

Partner je takoj delil navdušenje z menoj, moji starši tudi, ostali pa so od strani opazovali, kaj meni ni jasno…..

Tašča mi je še pred porodom ponudila previjalno mizo, ki sem jo odlocno zavrnila….
In prišel je naš malček….💓❤️

Iz teorije v prakso – 2.del
6 tednov po porodu sem nabirala moč in energijo, da poskusim to prečudovito teorijo udejanjiti v praksi.

En dan sem si vzela čas in otroka odvijala vsakih 10 min.

Večino krat se je polulal hitro zatem, ko sem ga odvila. Bil je v ležečem položaju, spodaj je bila nepremočljiva podlaga. Glede na porodno izkušnjo sva bila s sinom kot dva tujca, ki si ne znata pomagati.

Dojenje je bila zgodba zase; stres, živčne vojne iz obeh strani, jok, itd…

Čeprav se je sčasoma začel dojiti, nisem čutila neke povezave z njim, kot jo opevajo mnoge ženske. Nisem se sekirala, važno mi je bilo, da dobi moje mleko. Poporodno depresijo sem praktično premagala z brezpleničarstvom. Imela sem namreč cilj.

Korak naprej – 3.del
Ljudje smo tako narejeni, da ko nekaj dosežemo, želimo več, če seveda obstaja možnost nadaljevanja.

Moj glavni cilj je bil, da otrok lula izven plenice. Zaradi mene lahko polula vso pohištvo, vse stene, mene, partnerja, vse, vse…, samo da ne lula v plenico. Po nekaj tednih pa se mi je začela ponujati ideja položaja lunice.

To bi olajšalo vse skupaj in zmanjšalo kupe tetra plenic, s katerimi sem lovila njegovo lulanje.
Enkrat sem sinka odvila, ga vzela v naročje in ga dala v položaj lunice. Zraven sem mu govorila: “luli in kaki” .

Tako sva bila nekaj minut, dokler se ni začel zvijati in jokati.

Takoj, ko sem ga odložila, se je polulal.
Več kot očitno je pokazal, da mu lunica ni všeč, da se ne more sprostiti.

Kako se le bi, saj sem bila sama popolnoma nesuverena.
“Ana, na pomoč!” Pisala sem Ani in jo prosila za nasvet. Otrok je lulal in kakal v leže, večino časa je bil suh, kako zamenjati položaj???
Njen odgovor je bil res srčen. Iz njega se je čutila nežnost in materinska ljubezen, katere sem se tudi sama kasneje poslužila. “Primi ga nežno, ga privij k sebi in ga nato z občutkom obrni.

Otrok se mora počutiti varnega.” Naslednje izločanje je bilo v položaju lunice! Od takrat naprej je lunica zakon!
Res občudujem Ano, kako je prodorna s svojimi nasveti.
Za konec naj opišem še eno naših prigod: Z mojimi starši živimo daleč narazen.

Vsakič, ko sta prišla na obisk, se je morala mami prilagajati na nove ukrepe. Najprej 2 tedna eko pleničke za 1x-no uporabo, nato pralne, nato ga odvij ob vsakem joku, nato lunica v kahlico.

Ampak moja mami se ni dala. Brez problema je sledila. Pokazala sem ji nov pristop in si nato dovolila iti na krajši sprehod. Niti približno nisem pričakovala, da se bo kar takoj lotila novega načina.
Ko sem prišla nazaj, sta me pričakala partner ves moker in nasmejana mami.

Povedala sta mi, kako je potekalo lulanje v kahlico: Ker je bilo zanjo prvič, ni kahlice pravilno postavila. Sinko je začel lulati in vse je neslo mimo. V paniki je poklicala partnerja.

Pritekel je v sobo, kjer je ona z dojenčkom v položaju lunice stopickala sem in tja.

Tamal je še kar lulal in partner se ni uspel umikati curku 😊.
Vesela sem, da sta vse skupaj obrnila na hec 😊.

Adijo pleničke – 4.del

---