“Draga Ana!
Na kratko bi rada zapisala tole:
Ko sem še v času nosečnosti razmišljala o tem, kaj in kako med
nosečnostjo, pri porodu in seveda po porodu, še nisem vedela, kako nepredviljivo se
zadeve navadno iztečejo. Kar nekaj pogovorov in brskanja sem namenila tudi
raziskovanju plenic, ki jih bom “oblekla” svojemu fantku.
pralnih plenic, 100% razgradljivih plenic, plenic brez klora, brez tega, s
tem, itd… nič me ni zares prepričalo.
izbrano porodno babico spontano vprašala, kaj za ene plenice je ona uporabljala
pri svojih 3 otrocih in razvila se je zanimiva debata v kateri sem drugič v
življenju slišala za mame in očete, ki svojih otrok ne “oblačijo” v
plenice.
neznan, me je vibracijsko pritegnil in v samo nekaj tednih sem na
internetu “naletela” na vaš priročnik Od rojstva brez plenic.
bom kaj takega lahko omogočila svojemu sinu. Teorija je ena plat medalje,
praksa pa druga, zato sem res vesela, da sem se konec marca udeležila tudi
delavnice v Celju.

Nekje na tej točki pa se naša izkušnja brezpleničarstva tudi zares začne. Po
enem tednu opazovanja otroka brez plenice (čez dan doma), večrat polulanem
kavču ter večkratnem preoblačenju na 5 minut nama je prvič uspelo, da je moj sin
lulal v kahlico, ki sem jo za začetek (sin je danes star 5 mesecev, nad
umivalnikom ga držim v lunici) namestila v umivalnik.
poti. Podobno se je dogajalo tudi v naslednjem tednu in čez en teden je
ponovno lulal v kahlico, in potem v nedeljo, ponedeljek in vse dni do
danes.
razumeti, kaj mu želim onomogočiti in od takrat je najina vez še močnejša.
In čeprav mu kdaj tudi čez dan in pa za spanje še vedno “oblečem” plenico,
pa se najinega napredka neizmerno veselim in že kujem načrte, kako bomo do
poletja resnično živeli brez plenic.Hvala za vse nasvete in odgovore hkrati pa hvala, da ste mi ob koncu
delavnice v Celju rekli, da čutite, da nama bo uspelo in da naj se vam
oglasim.
delite z vsemi, ki si tega želijo in ker ste pogumno sledili svojemu srcu.
tem omogočiti svobodo, ki jo užijejo le redki dojenčki in otroci na našem
koncu sveta.