Odvajanje je proces, ki morda ne bo stekel v enem dnevu. Poslušajte otroka, in se učite na na jegovih odzivih. Če že nekaj sedaj mislimo, da ne bo uspelo, potem Vam verjetno res ne bo. Če pa smo potrpežljivi, njegove odzive sprejmemo in ponotranjimo, opazujemo, na kakšen način se mu lahko približamo, potem pa bomo tudi bližje uspeha.
Dajajte ga lulat po občutku, pa četudi je to na pol h in ne na 15 min. Če čutite da ga bo to zmotilo, vznemirilo pri igri, potem ga pustite naj se igra. Ne vztrajajte pri kahljici, če je ne želi. Povabite ga na stranišče s trditvijo, še lulava, potem pa to in to… Če mu bo lažje lulanje stoje, poskusite tako. In šele ko te rutine osvojite preidite na nočno odvajanje.
Naj bo narejeno iz objema, telesnega stika, da utrdite Vajino povezavo zaupanja. Na začetku se boste morali seveda kar potruditi, se otroku večkrat približati, odpreti sočutnost, da bo tako osvojil rutino, zaupanje in doumel kdaj je čas za izločanje. Ko Vam bo dobvolj zaupal, in ne bo čutil pritiska, se bo odprl tudi za kakanje.
Čutim da Vam otrok še ne zaupa dovolj. Ni potrebno da veste konkretne znake za izločanje blata in čakate da jih bo jasno nakazal. Kakanje se sopontano sproži ob pravilnem sedečem položaju. Takrat ko pa otrok že zares kaka, oziroma se posledica že dogaja, pa kot sem dejala že predstvila na delavnici, je že skoraj prepozno, da boste reagirali.
Otrok se ustraši našega naglega reagiranja, zapre sfinktre, zamika izločanje in pride do neljubega zaprtja. Če boste oddajali energijo, da je Vam odvajanje v veselje in se ne boste bali postopati, boste dosegli zelo lepo sodelovanje tudi s strani vašega otroka. Pa srečno! 
