“ Obiskala sem Vašo delavnico, danes pa vam pišem. Že takoj po delavnici sem si rekla, da vam moram napisati sporočilo. Delavnica je bila fantastična! Več kot presegla je moja pričakovanja. Domov sem se vrnila tako dobre volje! Opazila sem s kakšno energijo in ljubeznijo govorite in menim, da ste nas vse mamice tudi zelo uspešno nagovorili – k temu je pripomogel tudi umirjen nežen zaključek delavnice, ko so se mi v kotičkih oči že nabirale solzice. Materinstvo je res velik dar. ❤ In je tudi raziskovanje in nenehno odkrivanje novega. Kako že gre … v materinstvu so edina stalnica spremembe…”
Sem se vedno pod vtisom vcerajsnjega predavanja. Super je bilo! Domov sem prisla cisto navdusena in s polno mero pozitivne energije. Dobila sem zagon, ki sem ga potrebovala, da mojemu soncku pomagam pri odvajanju od plenick. V bistvu se mi je to odvajanje kar malce odrivalo, ampak sedaj sem odlocena, da to lepo postopoma osvojiva.
Ze kar nekaj mesecev sva obstala v neki fazi brez napredka, ampak sedaj sem odlocena, da greva korak naprej… Seveda sva danes ze poskusila, s pomocjo vasih nasvetov. Ob prvem jutranjem prebujanju ob pol 5 sem ga takoj odnesla na stranisce… poskusila sva kar direkt s skoljko, vendar seveda ni slo… bilo je vse skupaj prehitro zanj.
Takoj sem dvignila se mojega pokonci in ga poslala po kahlico (medtem sem ga zibala v mojem objemu, da se ne bi cisto prebudil). Ko sem ga posedla na kahlico in mu sepetala “lulululu” (kar je najina praksa ze nekaj casa) se je lepo polulal… bilo je zelo veliko, ker ponoci ni nic lulal saj je imel suho plenicko, ko sem mu jo odvila.
No… prvi korak je bil uspesen. Sicer malce ponesreceno vse skupaj, ker se je mali cist prebudil. Ampak za prvic sem zadovoljna. Je sel pa pac pocivat ze sedaj, malo pred obicajnim pocitkom, glede na zgodnje ustajanje.
Kar me je se bolj navdusilo je to, da nama je po zajtrku uspelo, da se je celo pokakal v kahljico. Neverjetno… mami je bila presrecna, mali je bil pa cisto prestrasen (mislim, da se je ustrasil, da je naredil narobe). Seveda sem mu jasno pokazala, da to ni narobe in ga glasno pohvalila. To mi je dalo tak zagon za naprej in vem da nama bo (upam) kmalu uspelo.
No… da zakljucim… ce nama bo tako uspevalo se naprej kot danes zjutraj bova hitro osvojila vse skupaj. Je pa res, tako kot ste rekla, da moramo biti dosledni in predvsem poslusati oz opazovati otroka. Pa tudi to se povsem strinjam z vami, da se moramo najprej starsi odlociti za ta proces in se pripraviti.
Vem sama pri sebi, da sem bila kar malce pozna z vsem skupaj, ker se mi po pravici povedano ni dalo se ukvarjati s tem. Vsekakor bom pri naslednjem otrocku, ki ga pricakujemo ravnala cisto drugace… upostevala bom vase nasvete in prakticirala vase metode. Upam da nam uspe cim prej.
Se enkrat najlepsa hvala za vase nasvete iz lastnih izkusenj, vzpodbudne besede in poz. energijo, ki ste nam jo dala vceraj. Ce bom imela pa kako vprasanje oz bom rabila kak nasvet vas pa kontaktiram
Lep dan vam zelim…
?
Eno mini kahlico sem imela vedno s seboj v avtu, tako da smo kakanje zagotovo opravili izven, lulanje pa je bilo res stvar srece.
Nisem se prevec obremenjevala in sem hcerko marsikdaj nesla na wc tudi v restavraciji, zdravstvenem domu, tudi na potovanju je sla lulat za drevo na plazi itd.
Kahlica je bila seveda obvezna tudi v hotelski sobi.
Iz tega potovanja imam eno smesno zgodbo, ko je Evita na enem letu napolnila 4 plenice za enkratno uporabo zapored, ker revcka ni bila navajena kakati v plenicke, meni pa je tudi sele po cetrti plenicki kapnlo, da bi jo lahko dala v polozaj lunice nad wc, da opravi do konca.
V plenicko je namrec kakala po malo, jaz sem pa vsakic mislila, okej, zdaj je pa res ze konec.
No, po tem, ko je sla se na dejanski wc, je pa res bilo. ?
Da ne omenim, kako “spretna” sem bila, ko je bilo treba cistiti umazano rito.
Kot da nisem prej sploh imela enega otroka v plenicah.
Nepredstavljivo je, kako bolj elegantno je imeti otrocka, ki skoraj ne izloca v plenice.
Zdaj je poletje, ona ima 9 mesecev in pralne plenicke ima vedno na riti, ze zaradi plazenja in higiene.
Doma vecinoma hodi na kahlico, nesrece se dogajajo, ampak meni se ze to, kako dobro nam gre, zdi fenomen.
Zdaj se zgodi ze tudi, da je celo noc suha in celo noc prespi, jaz pa se bolj. ? Ne dvomim pa, da bova v par mesecih ze 100% brez plenic. "
Knjigo Od rojstva brez plenic sem imela priložnost brati z dveh zornih kotov. Najprej z jezikovnega, kot lektorica, kar mi je bilo res v veselje – a ne samo zaradi nove in posebne tematike, ampak predvsem zato, ker sem že ob prvem srečanju z Ano začutila, kako srčna ženska je. In prav takšna je tudi njena knjiga.
Sočasno pa sem knjigo brala tudi kot mama in ženska, kljub temu da sta moja otroka plenice že prerasla in koncepta ne moremo več izvajati.
Dotaknilo se me je dejstvo, da v otrokovem najzgodnejšem obdobju »preslišimo« njegova hotenja – v dobronamernem prepričanju, da otrok sam še ne zna uravnavati izločanja in da so takšne ali drugačne plenice pač edina možnost.
Pa očitno niso. Knjigo prav zato iskreno priporočam vsem staršem, ki želijo svojemu dojenčku ali malčku prisluhniti in ga »osvoboditi«.
Doslej se je to zdelo nemogoče, Ana pa nam korak za korakom prikaže, da lahko otroka odvadimo plenic kadarkoli, celo takoj po rojstvu.
Knjiga ni samo priročnik, je preplet Anine materinske ljubezni in pripravljenosti prisluhniti svojemu otroku, ki ji je na subtilen način nekaj sporočal, neomajnosti, da sledi tej poti in svoje izkušnje deli z drugimi, ter poguma, da svet spreminja od znotraj navzven.
Upam, da bo brezpleničarstvo pri nas zaživelo čim prej … in korak v to smer je prav gotovo Anina knjiga in njeni dragoceni nasveti za starše.
Tudi sama sem neizmerno hvaležna, ker sem uspela tako globoko začutiti svojo hčerko, da vem, kdaj mi sporoča, da jo tišči tja nekam nad lijak;) Priročnik bom z veseljem prebrala, ker me zanimajo vase izkušnje na tem področju. Seveda ga bom pa z veseljem priporočala tudi naprej.
Nives Mahne Čehovin
