Zahvala mamice

3dae6fc59998b581978e90c5f5107edb_800x600

 

“Živeli, jaz bi se rada zahvalila vsem, še posebej Ani, pri reševanju izziva, ki naju je s partnerjem doletel, pri takrat 7mesecniku.

Vaši odgovori so mi dali upanje in uvid, da se ne dogaja le meni, da se dojenček v fazi gibalnega prebujanja obnaša drugače tudi pri izločanju. Hvala Ana, da si si vzela čas in celo na to temo pripravila posnetek ❤️.
Sama ne verjamem v breizihodne situacije,

se pa zavedam, da kdaj pride trenutek nemoči in temu sledi tudi jamranje in pritozevanje.

Pri tamalem sva poskusila vse: lulanje stoje, lulanje v lunici na travi, nad wc školjko, nad umivalnikom, v novo kahlico, v staro (bolj priljubljeno) kahlico, ga zavila v plenico, pred lulanjem stisnila k sebi

(večino časa se je odrival iz objema in zvijal kot črv, včasih naju je polulal, včasih je neslo po parketu, itd.)

Če in ko mi čas dopušča, se pocrkljam s kakšno mantro,

ki še kako dvigne mojo energijo, moje zavedanje in nemalokrat pridem do novih rešitev, spoznanj in waw momentov…

Enega teh bi želela deliti tudi z vami: nas mali je rad brez plenice, brez problema je lulal v kahlico, bil praktično suh… Pri sedmih mesecih so se stvari popolnoma spremenile: pri izločanju se je stegoval iz lunice, potrebna sva bila oba, da se je polulal in pokakal in da ni padel po tleh.

Oba v smislu, da ga je eden animiral, da se je tamal sprostil, drugi pa ga je držal v položaju… Tole sem imela potrebo pojasniti, da ne bi kdo pomislil, da ga dva na silo drživa, da se on polula.

Tudi pri oblačenju, hranjenju in še kje sva potrebna oba. En je animator, tadrugi pa dela. 🙄. Na srečo imava oba možnost biti doma, ker si ne predstavljam, kako bi mi drugače funkcionirali.

 

In kaj sem spoznala… Otrok je zmeraj izziv. Ko osvojiš eno goro, se pogled oz. Razgled odpre naprej,na nove gore. Mogoče sem imela glede brezplenicarstva prevelika pričakovanja, mogoče bi rada imela stvari pošlihtane in pod kontrolo, a nas je naš izziv še kako postavil na trdna tla.

In kako smo rešili? Otrok bojda doživlja v svojih obdobjih različne stvari in temu primerno se tudi obnaša. Še vedno je brezplenicar, še vedno sva oba prisotna pri njegovem izločanju.

 

 

Včasih uspe tudi enemu, da zrihta. Pač odvisno od otrokove volje in počutja. Včasih se polula brez problema, včasih lula stoje, včasih se zvija in se kasneje polula na tla, ali polula naju, če je v naročju.

V bistvu se ni dejansko stanje kaj veliko spremenilo, spremenil se je najin odnos.

Izpustila sva vajeti in pričakovanja, kako bi moralo biti in kako bi nam vsem bilo lažje. Ravno zaradi tega je najino počutje precej boljše.
Sama otroka popolnoma razumem… Če je on zatopljen v igro ali se kako drugače zabavamo, je kar ogenj v strehi, če ga slečem in nesem na wc. To moram narediti, ker bi v naslednji minuti polulal prostor, kjer se igra.

Plenice pač niso rešitev, ker se itak začne dreti, ko se polula in sva spet potrebna oba, da ga preoblečeva.

Sprejela sem trenutno stanje, ne iščem rešitev, ampak poskušam otroka razumeti in mu priti nasproti.

Upam le, da to ne bo trajalo do šole 😂.

Podobno sva s partnerjem uredila, ker ni ravno med otroci, ki spijo. Najprej sva odkrivala toplo vodo, kako ga pripraviti, da bi več spal. Zdaj sva se pač navadila, da to ni zanj.

V ogledalo se več ne gledam in obolevam zaradi podočnjakov in nehigiene. Če jemo cel dan corn flakes ali pa cel teden pašto, tudi ne bomo propadli.

Ko je v stanovanju bomba, pa namesto sekiranja dvignem nogo, da se ne zafecljam v stvari, ki ležijo po tleh.

Za zahvalo vsem, ki ste se odzvale na moj problem, pa prilagam mantro, ki je meni rešila življenje že mnogokrat. Ko postane težko in nemogoče , je potrebno le dvigniti energijo