Iz teorije v prakso – 2.del
6 tednov po porodu sem nabirala moč in energijo, da poskusim to prečudovito teorijo udejanjiti v praksi.
En dan sem si vzela čas in otroka odvijala vsakih 10 min.
Večino krat se je polulal hitro zatem, ko sem ga odvila.
Bil je v ležečem položaju, spodaj je bila nepremočljiva podlaga. Glede na porodno izkušnjo sva bila s sinom kot dva tujca, ki si ne znata pomagati. Dojenje je bila zgodba zase; stres, živčne vojne iz obeh strani, jok, itd…
Čeprav se je sčasoma začel dojiti, nisem čutila neke povezave z njim, kot jo opevajo mnoge ženske.
Nisem se sekirala, važno mi je bilo, da dobi moje mleko. Poporodno depresijo sem praktično premagala z brezpleničarstvom. Imela sem namreč cilj.
Tisti dan, ko sem spremljala njegov ritem lulanja in kakanja, se je zrušil zid med nama!
Ko sem ga čakala, da se polula, sem ga gledala v oči. Užival je, ko je bil razvit, saj je bil svoboden in bolj gibčen. Včasih mi je podelil globok pogled, se mi nasmehnil, mogoče pojokcal…
Imela sva super momente.
Načeloma je bil dokaj nemiren otrok. Po podiranju kupčka je velikokrat postal nervozen, se je zvijal in brcal.
Zvečer sem ga po podoju odvila, ker je bil živčen. Polulal se je in že v naslednjem trenutku zaspal.
“To je to”, sem si rekla. “Otrok večino časa joka in je nervozen, ker ga tišči lulat”.
Ko se je po štirih urah prebudil, je bil suh! Nisem mogla verjeti! Tisto noč je njegov spanec postal mirnejši in daljši. Prej se je zmeraj premikal, jamral in se zbujal vsake pol ure.
Ko sem videla to spremembo, ni bilo povratka. Naslednje dni sem ga odvijala tudi po 30x.
Roke so mi skoraj odpadle, ampak nisem odnehala. Dojenček je začel sodelovati.
Skoraj zmeraj se je polulal izven plenice in se nato zadovoljno muzal in brcal. Ko je partner videl njegov odziv, je tudi sam dojel, da si dojenček to želi. Biti suh! Zmeraj!
Na obisk je prišla moja babica, sinova prababica. Ko je videla, kaj počnem, kako ga “matram”, slačim in oblačim neštetokrat na dan, se ji je fantič zasmilil. Istočasno pa je ugotovila, da otrok ni moker niti pet minut na dan.
Meni se bolj smilijo otroci, ki imajo vnete ritke in omejeno gibanje zaradi plenic.
Ni je večje sreče, kot ko lahko pustiš otročka razvitega na postelji, da spoznava svoje telo, si daje stopala v usta in veš, kdaj ga moraš dati lulat in kakat.
